O projektnem managementu sem že pisal v prvem prispevku, pri čemer sem tipične korake managementa povzel po avtorjih, ki obravnavajo splošni management (glej sliko). V tem prispevku bom prestavil, kako projektni management opredeljuje literatura s področja managementa projektov.

Poglejmo nekaj opredelitev avtorjev. Projektni management:

  • je proces planiranja, organiziranja in kontrole vseh vidikov projekta za doseganje ciljev (ISO 10006);
  • je dinamičen proces, ki koristno, kontrolirano in strukturirano izkorišča ustrezne vire organizacije, da bi dosegli jasno opredeljene cilje, vezane na strateške potrebe (Young);
  • pomeni organizirano uporabo virov v smeri ciljev projekta (Andersen et al.);
  • je serija aktivnosti, vključenih v proces, s katerim se s sodelovanjem članov tima nekaj naredi v predvidenih rokih, s predvidenimi stroški in z ustrezno tehnično kakovostjo (Cleland);
  • zagotavlja združbi učinkovita orodja, s katerimi izboljša sposobnosti planiranja, uveljavljanja in kontroliranja aktivnosti, kot tudi način, s katerim koristno izrablja ljudi in druge vire (Meredith & Mantel);
  • vključuje planiranje, organiziranje, usmerjanje in kontroliranje virov združbe v relativno kratkem časovnem obdobju, da bi dosegli določen namen in cilje (Kerzner). Pri tem koristi sistemski pristop ravnanja z ljudmi iz funkcijskih oddelkov (vertikalna hierarhija), razporejenimi na določen projekt (horizontalna hierarhija).

»Izpeljati posel!« (angl. To get the job done!) je obče razširjeno mnenje projektnih managerjev iz prakse, pri čemer dodajajo, da ga je potrebno izpeljati pravočasno, v okviru proračuna in v skladu z zahtevami (Frame). Management projekta vključuje prepoznavanje zahtev, postavitev jasnih in dosegljivih ciljev, usklajevanje nasprotujočih zahtev udeležencev z vidika kakovosti, obsega, časa in stroškov, ter prilagajanje specifikacij, plana in pristopa različnim pričakovanjem udeležencev projekta (PMBOK).

***

Projektni management je torej ciljno usmerjen dinamičen proces, ki vključuje obvladovanje časa, stroškov, kakovosti, ljudi in drugih poslovnih prvin, z namenom učinkovite izvedbe projekta – v predvidenem času, v okviru predvidenih stroškov ter z ustrezno kakovostjo izvedbe in končnega proizvoda.

***

Turner navaja dva vidika projektnega managementa. Tradicionalni vidik vključuje obvladovanje obsega in časa z metodo kritične poti (angl. Critical path method – CPM), ter obvladovanje stroškov (v kombinaciji z obsegom in organizacijo projekta). Pri tem Turner izpostavi naslednje tehnike/orodja, ki jih bom predstavil kasneje: členitev projekta po aktivnostih (WBS), organizacijo (OBS), stroškovno členitev (CBS) ter matriko odgovornosti (kot kombinacijo WBS in OBS). Tradicionalni vidik sloni na že omenjenem trikotniku kakovost – stroški – čas. Alternativni vidik na projektni management gleda kot uravnavanje procesov, ki so potrebni za izvedbo projekta. Projektni management ima tri razsežnosti: cilje projekta, procese managementa in nivoje, v katerih so izvedeni procesi. Področjih projektnega managementa povzemam po Clelandu (slika).

Področja projektnega managementa po Clelandu

Management vodenje projekta - področja po Clelandu*

Za konec prikazujem še  pet vrst »šol managementa« po Kerznerju, ki prikazujejo raznovrstnost veščin managementa. Avtor namreč meni, da sta delovanje in uspešnost managerjev odvisna od načina pridobivanja znanja. Šole managementa:

  • klasična šola – poskrbeti, da se stvari naredijo (npr. doseže cilji) v sodelovanjem z ljudmi in organizacijami. Poudarek je na končnosti in ciljih;
  • empirična šola – managerske sposobnosti lahko razvijemo s študijami primerov izkušenih managerjev, ne glede na to ali so navedeni primeri iz prakse podobni našim ali ne;
  • vedenjska šola – management je razumljen kot sistem kulturnih odnosov, ki vključuje socialne spremembe;
  • šola teorije odločanja – management je racionalni pristop k odločanju s pomočjo uporabe matematičnih modelov in procesov (npr. operacijskih raziskav);
  • šola sistemskega managementa – management je razvijanje sistemskega modela, ki ga opredeljujejo vložki, proces in proizvodi, poslovne prvine (denar, oprema, zmogljivosti, ljudje, informacije in material). Vsebuje tudi kontingenčno teorijo, ki poudarja, da je vsaka situacija edinstvena in ji je potrebno optimizirati ločeno, a v okviru omejitev sistema.