Kot sem navedel že v prispevku o planu zagotavljanja kakovosti, stroka obvladovanje kakovosti v projektih običajno deli na štiri korake: (1) opredelitev (zahtev) kakovosti, (2) planiranje zagotavljanja kakovosti, (3) zagotavljanje in (4) kontroliranje kakovosti. V omenjenem članku sem predstavil prva dva koraka, danes pa še zadnja dva, pri čemer moram takoj poudariti, da ne obstaja neka splošna metoda kontrole kakovosti, kot to velja za kontrolo časa (gantogram) ali kontrolo stroškov (EVA).

Povsem drugače se namreč kontrolira kakovost pri razvoju programske opreme, razvoju izdelkov, inženiringu ali organizaciji prireditve, kakor so tudi drugačne vhodne zahteve, standardi ali zakonodaja. Čeprav so zgoraj omenjeni koraki enaki pri vseh projektih, pa je postopke in metode kontrole kakovosti potrebno prilagoditi vrsti projekta in posameznim strokovnim področjem projekta.

Zagotavljanje kakovosti sloni na »filozofiji« sodobnega obvladovanja kakovosti, ki daje poudarek preprečevanju in ne zaznavanju napak. Veliko bolje je ustvariti okolje, ki preprečuje napake in slabo kakovost, kot da se trudimo z reševanjem problemov (ne moreš pričakovati kakovostnih rezultatov pri slabi izvedbi). Kontroliranje z odkrivanjem in odpravljanjem napak na koncu sicer tudi pripelje do želene kakovosti, a dodelave in popravila zahtevajo dodatno delo in povzročijo dodatne stroške, lahko pa tudi zamudo projekta! Na zagotavljanje kakovosti močno vplivata dojemanje in način obvladovanja kakovosti v celotni združbi, pa tudi sam management projekta (izbira pravih ljudi za izvedbo aktivnosti, opredelitev prave taktike izvajanja aktivnosti, poudarjanje pomena kakovosti, ipd.).

Kontrola kakovosti najprej vključuje ugotavljanje kakovosti rezultatov aktivnosti, npr. pregled, preskušanje delovanja,  merjenje in analize meritev – veliko združb ima razvite standardne preskusne postopke za posamezne tipe projektov. Sledi primerjava ugotovitev z zahtevami in standardi kakovosti, ter izvedba korektivnih ukrepov (če je potrebno), kot npr. odpravljanje vzrokov za neustrezno delovanje. Termini kontroliranja kakovosti morajo biti zadosti pogosti, da pravočasno odkrijemo odstopanja in ukrepamo. Veliko cenejše je popravilo tehničnega načrta, ki ga izvede projektant v nekaj urah, kot spreminjanje že na pol zgrajenega objekta, ki je običajno daljše, v popravilo pa je vključenih tudi več ljudi in sredstev.

Wysocki (2004) navaja pet nivojev zrelosti kontrole kakovosti v združbah, pri čemer kot najnižji nivo prikaže združbo, kjer neka ustaljena praksa kontrole in standardi kakovosti ne obstajajo, izvedene so le posamezne naključne kontrolne aktivnosti posameznih timov, končna kontrola pa je stvar inženirjev. Najvišji nivo pa združba doseže, ko je kontrola kakovosti uveljavljen proces, ki se stalno izboljšuje na podlagi dobre prakse in preteklih napak. Sicer pa različni avtorji navajajo tudi tipična orodja obvladovanja kakovosti, npr. 7 orodij kakovosti (kot so npr. Demingov krog, Ishikawa diagram vzrokov in posledic, Paretov diagram), pa seveda celovite sisteme zagotavljanja kakovosti, kot so ISO, TQM, SixSigma, itd. »Stric Google« vam bo zagotovo našel zadosti ustreznih obrazložitev!