V naslovu sem namenoma uporabil besedo “tradicionalni”, namesto “slapovni” (ang. waterfall), katerega sicer uporablja večina promotorjev agilnih pristopov. Razlog je v tem, da v podjetju, v katerem sem delal v času »informacijske revolucije«, že v zgodnjih 90-tih nismo več uporabljali klasičnega slapovnega pristopa, ampak (delno) sočasnega, kar pomeni, da so se sicer zaporedne faze prekrivale. Lahko bi rekli, da je bil v slovenski praksi klasični »waterfall« že zdavnaj »iz mode«, ko se je pojavil agilni manifest…

Dilemo glede poimenovanja »ne-agilnega« pristopa pa so razčiščevali tudi avtorji priročnika Agile practice guide (PMI, 2017). Ti poleg slapovnega omenjajo še pojme, kot so plansko usmerjan (ang. plan driven) in serijski (ang. serial), priporočajo pa uporabo pojma predictive, s katerim pa imam sam nekaj težav glede prevoda. Napovedni, predvidljivi…? V komentarju bi bil vesel kakšnega vašega predloga 😊.

Sicer pa literatura poleg agilnega in tradicionalnega življenjskega cikla projekta (PMLC, project management life cycle) omenja še dve vrsti, o čemer sem nekaj pisal že pred leti. Takrat sem povzel Wysockega (2009), tu pa se ponovno naslonimo na Agile practice guide, ki omenja še:

  • ponavljajoč pristop (ang. iterative), ki omogoča oziroma zagotavlja povratne informacije o nedokončanem delu za izboljšanje in spreminjanje le-tega, ter
  • postopen pristop (ang. incremental), ki vsakem ciklu zagotovi delujoč delni izdelek, ki ga je že mogoče uporabiti.

Agilni pristop pa naj bi bil tako ponavljajoč, kot postopen – pristop, ki s pomočjo povratnih informacij stalno dostavlja uporabne (pol)izdelke.

Kontinuiteta življenjskih ciklov projektov

Življenjski cikli projektov (Agile Practice Guide, PMI, 2017)

Poglejmo še, v katerih primerih bi bila najbolj smiselna uporaba posameznih pristopov. Kot je prikazano na sliki, naj bi izbira slonela na dveh dejavnikih: možnosti dobav oziroma uporabnosti vmesnih rezultatov (oz. pogostosti dobave le-teh) ter stopnji spremembe oz. novosti, ki jo prinaša projekt.

Tradicionalni pristop naj bi se tako uporabljal, ko so rešitev in zahteve dokaj jasno določene in se naj ne bi veliko spreminjale, pri tem pa delnih rezultatov uporabniki ne morejo koristiti. Wysocki (2009) še navaja, da so projekti rutinski in ponovljivi, uporabljajo pa se preizkušene metode. Vse navedeno bi vsekakor veljalo za gradnjo in druge inženiring projekte.

Ponavljajoč pristop je uporaben za projekte, ko rešitev in zahteve niso jasno dorečene, glede na izkušnje iz preteklih projektov pa tim lahko pričakuje tudi kar nekaj sprememb. Wysocki dodaja, da tim pri tem dokaj dobro pozna možne alternative rešitev. Tudi pri tem pristopu pa delnih rezultatov ni mogoče koristiti. Glede na navedeno, je pristop primeren za razvoj izdelkov z malo neznankami (kjer ni potrebnih raziskav), sploh pri prilagajanju izdelkov po željah kupca.

Postopen pristop naj bi se koristil, ko je možno koristiti delne rezultate, zahteve pa so dokaj jasno določene in se naj ne bi veliko spreminjale. Lahko bi rekli, da je je uporaben za izobraževanje, razvoj (nekaterih) storitev.

Glede na vse navedeno naj bi torej agilen pristop uporabili, ko rešitev in zahteve niso jasno dorečene, delne rezultate pa lahko koristimo, poleg tega pa mogoče niti vnaprej ne vemo, katere metode bomo uporabili pri delu. To je vsekakor značilno za raziskovalne projekte, v novejšem času pa seveda za razvoj programske opreme (kjer so se agilni pristopi tudi razvili in uveljavili), predvsem spletnih rešitev in aplikacij za telefone. Vsekakor je v tem primeru možno koristiti rešitve z osnovnimi funkcijami, dodatne pa se razvijajo postopno, glede na želje (in ideje) uporabnikov.

Ali je povsem agilen pristop uporaben tudi za razvoj izdelkov? Mogoče delno kombiniran, v začetku tradicionalni, nato agilen? Več o tem bom napisal v knjigi, kjer bom predstavil tudi rezultate raziskave, ki sem jo izvedel v maju. Vse skupaj nas najbrž tudi zanima, kateri pristop bi bil pravi za druge vrste projektov … organizacijske (interna reorganizacija ali tista, povezana s prevzemi in združitvami), kateri za organizacijo dogodkov. Tu so še marketinški projekti, pa produkcija televizijskih oddaj, snemanje filmov…