Poglejmo malce podrobneje, kako se v praksi izvajajo cikli, pri čemer mislimo predvsem na vsebino, zaporedje in morebitno prekrivanje ciklov. Za osnovo si najprej vzemimo opredelitev življenjskih ciklov Wysockega, ki postopen cikel uvršča med tradicionalne, ponavljajočega pa med agilne. Drugi agilni je po avtorjevem mnenju prilagodljivi (ang. adaptive), ki je enak ponavljajočemu, le da pri slednjem cikle poimenuje iteracije.

Kot vidimo, je razlika med tradicionalnim in agilnem v tem, kdaj se planira izvedba – tradicionalno pred začetkom izvedbe, agilno v sklopu cikla. To bi pomenilo, da je postopen proces zelo podoben tradicionalnemu, le da je razdeljen v cikle, v katerih razvijamo posamezne sklope (rešitve, funkcije, dele obsega). V praksi bi temu lahko rekli tudi fazni pristop, sploh če veljajo trditve avtorjev, da so ti cikli v povprečju dolgi od 1 do 3 mesecev.

Različni projektni cikli, prirejeno po Wysockem, 2014

O značilnostih prvih tipov smo govorili prejšnjič, zato tokrat poglejmo le, kako Wysocki opredeljuje ekstremni pristop. Če se agilni pristopi uporabijo za projekte, kjer rešitve niso popolnoma znane, se projekta lotimo »ekstremno«, kadar – poleg rešitev – tudi cilji niso jasno opredeljeni. Navedeno je le želeno končno stanje, ki je dosegljivo ali pa tudi ne (glede na trenutno znanje). Na podlagi doseženih rezultatov in spoznanj enega cikla se opredelijo cilji in aktivnosti naslednjega, kar se ponavlja, dokler se ne doseže cilja, ki je lahko celo drugačen od prvotno postavljenega. Lahko bi rekli, da je ekstremni projektni pristop tipičen za raziskovalne projekte.

Wysockijev prikaz življenjskih ciklov sem malce priredil. Avtor »izvedbo« namreč deli na začetek cikla, spremljanje in kontroliranje (ang. monitor & control) ter zaključek cikla, kar je nekoliko begajoče. Jasno je, da ima cikel začetek in konec, a vmes se izvajajo aktivnosti (zasnova, razvoj, testiranje), kontroliranje pa je del nalog managerja projekta (in ne del procesa izvedbe, kot sta začetek in konec). Sem pa iz tega razloga raziskal, katere vsebinske dele procesa (aktivnosti) vključujejo različni avtorji, kar sem prikazal na drugi sliki.

Aktivnosti ciklov

Kot vidimo, cikli običajno vsebujejo analizo zahtev, zasnovo rešitve, razvoj le-te in testiranje. Kot smo omenili že prejšnjič, je ključna razlika med postopnim in ponavljajočim v tem, da je pri prvem možno koristiti rezultate ciklov, pri drugem pa se rezultati cikla popravljajo dokler naročnik ni zadovoljen. Prilagodljiv življenjski cikel je kombinacija obeh prej opisanih, torej se cikel ponavlja toliko časa, da je naročnik zadovoljen z rezultatom, ki ga po koncu cikla lahko začne takoj koristiti.

Omenimo pa naj še možnost delnega prekrivanje postopnih ciklov: ko nekdo zaključi z zasnovo prvega sklopa in prvi cikel preide v razvojni del, se loti zasnove drugega sklopa (cikel 2). Torej se drugi cikel začne občutno pred koncem prvega cikla, kar je skladno s principi sočasnega inženiringa. S tem pohitrimo izvedbo projekta, izvajalci pa so ves čas polno zaposleni.

Kaj pa dolžina ciklov? Zasledil sem, da naj bi bili agilni cikli krajši (2 – 4 tedne, kot je pokazala tudi naša raziskava), med tem, ko naj bi bili postopni in ponavljajoči cikli daljši – med 1 in 3 meseci.