Najbolj poznana in uporabljana agilna metoda je Scrum, skladno z opredelitvijo cikličnih življenjskih ciklov projektov tako ponavljajoča, kot postopna. Poimenovanje, Scrum, izhaja iz prijema / postavitve pri ragbiju (po prekrških), s čemer avtorji metode poudarjajo sodelovanje in močno timsko vzdušje, ki je pogoj za učinkovito izvedbo in uspeh projekta.
Cikle imenujejo »sprint«, običajno pa trajajo od 1 do 4 tednov (nekateri avtorji pa omenjajo 2-4 tedne). Obseg, cilji in zahteve projekta so navedeni v seznamu funkcij proizvoda (ang. features, Product backlog), a niso podrobno opredeljeni – navedeno je le, kaj je treba narediti, ne pa, kako naj deluje ali izgleda. V »projektnem žargonu« bi rekli, da so zahteve opredeljene s strukturo ciljev (PBS – product breakdovn structure). Nekateri avtorji poudarjajo, da so funkcije sortirane po pomembnosti.
Prvi dan sprinta je namenjen podrobni opredelitvi ciljev in planiranju aktivnosti sprinta. Predstavnik naročnika, imenovan »Lastnik izdelka« (ang. Product Owner) iz nabora funkcij izbere eno funkcijo, ki se mu v danem trenutku zdi najpomembnejša, in jo opredeli s tako imenovano uporabniško izkušnjo (ang. User story). Na podlagi tega opisa člani tima ocenijo zahtevnost razvoja, pri čemer velikokrat uporabljajo točke zahtevnosti (ang. Story points) namesto potrebnega časa. Sledi naslednja funkcija, pa naslednja … kar se ponavlja toliko časa, da imajo vsi člani tima zapolnjen delovni čas sprinta (oziroma dosežejo maksimalno dovoljeno število točk sprinta). Nabor funkcij sprinta poimenujejo »Sprint Backlog«.

Avtorji navajajo, da postopno izbiranje funkcij iz nabora lahko proti koncu pripelje do tega, da naročnik ugotovi, da nekaterih funkcij sploh ne potrebuje, s čemer naj bi se projekt skrajšal, stroški pa znižali.
Po dnevu planiranja sledi izvajanje aktivnosti sprinta. Člani tima neformalno sodelujejo po potrebi, formalno pa se dobivajo vsak dan na jutranjem 15-minutnem »stoječem« sestanku (ang. Daily Scrum). Na sestanku vsak član tima pove, kaj je naredil prejšnji dan, ali je imel kakšne težave in če rabi kakšno pomoč (nasvet, ipd.). Potem pove še, kakšne plane ima za tekoči dan, izpostavi morebitne dileme, nejasnosti, ter po potrebi povpraša za nasvet ostale člane tima.
Zadnji dan sprinta se izvedeta revizija in retrospektiva sprinta. Revizija je usmerjena v rezultate – preveri se, ali so bili vsi cilji sprinta kakovostno doseženi ter ali so skladni s pričakovanji naročnika. V primeru neustreznosti se popravki in dopolnitve izvedejo v naslednjem sprintu. Retrospektiva se nanaša na način dela in sodelovanja. Tim oceni, ali so bili uporabljeni pristopi, metode in tehnike ustrezni ter ali so imeli kakšne težave pri timskem delu. Pridobljene izkušnje se seveda koristijo pri naslednjem sprintu.
Kaj je glede uveljavljenosti metode pokazala naša raziskava? Od 62 anketirancev, ki so navedli, da projekte izvajajo ciklično (to je četrtina vseh anketirancev), jih 10% redno dela po metodi Scrum, 31% pa pogosto (24% redko, 35% pa nikoli). 58% rednih / pogostih uporabnikov prihaja iz IT podjetij, drugi »največji« koristnik pa so banke in zavarovalnice (18%), predvidoma zaradi tega, ker so njihove storitve zelo povezane z IT rešitvami.
Za konec pa še »minuta za slovenski jezik«. V prevodu Sutherlandove knjige Scrum: The Art of Doing Twice the Work in Half the Time (2014) je prevajalka Črničeva, predvidoma po nasvetu kolega Pahorja, uporabila pojma skram in gruč, pojem skram pa uporabljajo tudi igralci ragbija. Žal pa nobenega od omenjenih pojmov še ni v SSKJ. Po drugi strani pa – čeprav se trudim uporabljati slovenske izraze – imam ob tem poslovenjenju dilemo, saj so nas učili, da se imen metod ne sme prevajati. Ko smo usvajali metodo Six Sigma, so nam najprej razložili, da je to edini način navajanja, ne 6 sigma, Šest Sigma ali 6σ. So nas učili narobe ali…? Če kdo več ve o teh »pravilih«, naj to prosim pojasni v komentarju…
Maja Ferle
Odlično napisan povzetek metode, kratko in jedrnato in razumljivo! Glede slovenskih izrazov se mi zdi, da je gruč še najbolj za lase privlečen prevod in kolikor je meni znano, ga nihče ne uporablja.
Ena pripomba v zvezi z dnevnim sestankom. Nekoč je res bilo mišljeno, da je to “jutranji” sestanek, v praksi pa se je izkazalo, da ima jutro različne pomene različnim članom skupine, saj nekateri prihajajo v službo zgodaj, drugi bolj pozno. Zato se v praksi bolj izvaja “dnevni” sestanek, ki je vsak dan ob neki vnaprej dogovorjeni uri, ki ustreza vsem članom skupine.
Aljaž
Maja, hvala za pohvalo in komentarje. Torej samo dnevni in ne (nujno) jutranji sestanek 🙂
Mitja Kovačič
So me enkrat opozorili, da če delaš po Scrum-u, moraš pač delati po Scrum-u in ne drugače. Če sem prav razumel odgovor je to verjetno tistih 6 anketirancev, 10% ki so odgovorili z “redno”. Vsi ostali, 20 anketirancev, smo “ScrumBut” ali “pogosto”.
Primer, ki sem ga doživel: “Delamo po Scrum-u, samo naš dnevni sestanek pač ni vsak dan. Včasih pa traja celo uro.”
Scrum in “pogosto” po moje najbolj ne gresta skupaj 🙁
Aljaž
Mitja, se strinjam. Uporaba raznih metod velikokrat ne prinese koristi ravno zaradi tega, ker uporabniki ne držijo vseh pravil (priporočil) … vzamejo le tisto, kar jim paše. Tipična “kritika”, ki jo mnogokrat slišim je, da ljudje podpirajo Scrum le zato, da ni treba jasno opredeliti zahtev na začetku in planirati… Tudi Dilbert govori o tem :): https://dilbert.com/strip/2007-11-26
Po drugi strani pa uporabniki prilagajajo metode svojemu tipu projektov, kulturi podjetja, organizaciji … ker drugače pač ne gre. Veliko pa je govora tudi o hibridnih metodah. Zaradi vseh teh razlogov sem se tudi lotil raziskovanja tega področja…