Vrste pogodb, ki smo jih obravnavali v prejšnjem prispevku, smo povzeli po priročniku ameriškega globalnega združenja PMI (Agile practice guide, 2017). Poglejmo pa si še nekaj drugih vrst. Pogodbo »Čas in material« (angl. Time & Materials), sicer pogosteje uvrščajo med »tradicionalne« pogodbe, a se uporablja tudi pri agilnem pristopu, pri čemer se pri slednjem več omenja nekoliko modificirana različica »Omejen čas in material« (angl. Capped Time & Materials). Ta tip pogodbe, ki je neke vrste hibrid med »Fiksno ceno« in »Stroški+«, se najpogosteje uporablja, kadar obseg projekta ni zadosti jasno opredeljen, da bi omogočal dober plan izvedbe (in s tem plan stroškov). Tipični projekti so raziskovalni in svetovalni, pa tudi nekateri IT projekti.
Medtem, ko naročnik material plačuje na podlagi faktur, ki jih je plačeval izvajalec, se delo slednjega obračunava po v pogodbi opredeljenih urnih ali dnevnih postavkah – izvajalec npr. v ponudbi zapiše, kolikšen je strošek ure dela programerja (poslovnega analitika, arhitekta,…), naročnik pa izvajalcu plača število ur posameznih izvajalcev v dogovorjenem obračunskem obdobju (cikel, mesec, faza projekta). Če pa predpostavimo, da imajo izvajalci v teh urnih (dnevnih) postavkah že vračunan pričakovan dobiček (provizijo), je ta pogodba v delu, ki se nanaša na delo zaposlenih, v bistvu pogodba »Fiksni stroški +« oziroma še celo bolje »Fiksni dobiček« (angl. Fix profit), kjer dobiček raste s številom ur dela. Odlično za izvajalca – tveganja napak, sprememb in vsega dodatnega dela prevzema naročnik.
Za naročnika podpis take pogodbe pomeni, da mora skrbno nadzirati delo izvajalca, predvsem učinkovitost ljudi. Če naročnik nima strokovnjaka, da bi kompetentno ocenil realnost planiranih in porabljenih ur dela izvajalca, mu pač ostane le zaupanje, da izvajalec ne bo pretiraval s količino ur dela… Ponovno pa opozarjamo na težavnost izbire pravega ponudnika na podlagi urne postavke, saj v ponudbi ni navedbe količine ur. No, tveganje se nekoliko zniža pri pogodbi »Omejen čas in material«.
Tudi agilni projekti poznajo pogodbe s fiksno ceno, vendar se cena ne določi za celoten projekt, ampak za del projekta (vsebinsko ali časovno). Obstajajo pogodbe z določeno fiksno ceno na točko uporabniške zgodbe, cikel ali fazo. Plačevanje po fazah smo omenili že prejšnjič, a takrat smo govorili o faznih pogodbah (z različnimi cenami). V primeru pogodbe s fiksno ceno na cikel se cikli izvajajo, dokler je naročnik pripravljen plačevati izvajalca, dokler ni zadovoljen s funkcionalnostjo proizvoda oziroma ko je dosežena želena dodana vrednost. Za naročnika je ta vrsta pogodbe še posebej uporabna v pogojih stalne dobave uporabnih delov končnega proizvoda (angl. Incremental Delivery), če mu vsak cikel prinese dodano vrednost. Nekateri celo odsvetujejo agilne pogodbe, če ni možno projekta razdeliti v več inkrementalnih dobav (www.people10.com).
Sicer pa, kot smo že omenili v enem od uvodnih »agilnih« prispevkov: dokler vsak cikel prinese naročniku več denarja, kot je plačal izvajalcu (takoj, kmalu oz. v razumnem časovnem obdobju), ne bo želel zaključiti projekta. No, v tradicionalnem pogledu to ni več projekt (ker zaključek ni vnaprej opredeljen), je pa zato vsak cikel neke vrste mini projekt.
Omenili smo tudi fiksno ceno na točko zgodbe (angl. story point). Tudi ta je podobna pogodbi »Fiksna cena +«, s to razliko, da je tam že na začetku določena cena za uporabniške zgodbe, pri tej pa se določi le vrednost točke, zahtevnost uporabniške zgodbe pa se določa na začetku ciklov. Seveda ni potrebno posebno poudarjati, da naročnik pri izbiri izvajalca ne more vedeti, koliko ga bo projekt stal, in tudi ne more primerjati ponudb izvajalcev – ceno na točko lahko primerja, a ne ve, s koliko točkami bo posamezno zgodbo ocenil izvajalec.
Za konec pokomentirajmo še tisto od štirih vrednot agilnega manifesta, ki se nanaša na pogodbena razmerja: »Sodelovanje s stranko pred pogodbenimi pogajanji!« Jen-Chieh Ko (2017) recimo trdi, da če prepustimo pripravo pogodb pravnikom (poimenuje jih »Pravni vojščaki«, angl. Legal Warriors), bo pogodba za obe strani slaba (angl. Lose-Lose), saj naj bi bila po njegovih besedah (in po videnju pravnikov) dobra pogodba tista, ki je nobena stran noče z veseljem podpisati. Kot mnogi, tudi on poudarja zaupanje, ki je dejansko po našem mnenju ključna vrednota v ozadju agilnih pristopov. Zaupamo, da so člani tima samo-motivirani in da bodo v čim krajšem času prinesli naročniku ogromno dodano vrednost, naročnik pa jih bo za to pošteno nagradil.
Pa vendar, če smo vsi korektni in si zaupamo, potem brez težav podpišemo pogodbo, ki naše namere formalno zabeleži. Saj poznate tisto: »Čisti računi, dobri prijatelji«. Imamo pa Slovenci mogoče malo težav glede »poštenosti«, ker smo se zaradi tujih vladarjev v zgodovini naučili, da goljufanje (oblasti in tujih lastnikov) ni grdo neetično opravilo, ampak »iznajdljivost« in neke vrste »poslovna igra«. Pa vendar, če želimo uspešno uveljaviti agilne pristope izvajanja projektov, bo treba delati na etičnosti tako naročnika, kot izvajalcev. Sodelovanje, transparentnost in zaupanje … pa ne pozabite: če ni nevoščljivosti, bomo vsi pridobili!
Leave a Reply