Kot vsaka stroka se tudi projektni management stalno razvija, rojevajo se nove ideje, razvijajo se novejši, učinkovitejši pristopi. V knjigah in člankih se kot »modernejši« največkrat pojavlja »agilni« projektni management, zasledimo pa tudi pojme, kot so ekstremni, integracijski, nekateri avtorji pa omenjajo tudi neformalnega. Kako bi »po domače« poimenovali agilnost? Slovar tujk opredeli »agilen« kot »delaven, marljiv, prizadeven, spreten, gibčen, živahen«. Bi lahko torej govorili o bolj spretnem in prizadevnem projektnem pristopu? Neka tuja svetovalna firma poudarja, da agilni projektni management »zagotavlja zadovoljitev naročnika projekta na izjemno prilagodljiv in interaktiven način«!?! Pa poglejmo…

Wysocki (2009) v sklopu opredelitve agilnega projektnega managementa govori o različnih modelih življenjskega cikla projekta (PMLC, project management life cycle), pri čemer izpostavi dva modela:

  • ponavljajoč (angl. iterative) se uporablja tam, kjer je večina rešitev poznanih, malo je nedoločenega, pa še pri tem so alternative že poznane;
  • prilagodljiv (angl. adaptive) je uporaben za projekte, kjer je na začetku projekta manj znanega in dorečenega.

Avtor nadalje navaja, da so IT strokovnjaki razvili štiri agilne modele razvoja programske opreme (ponavljajoči: RUP, prilagodljivi: Scrum, DSDM, ASD). Več o njih si lahko preberete v njegovi knjigi, kjer je predstavljen tudi peti model APF (angl. adaptive project framework), ki naj bi bil uporaben tudi za razvoj izdelkov in prenovo procesov.

Okvirni “prilagodljivi” cikel projekta (Adaptive Project Framework)

APF agilni management / vodenje projektaVir: Wysocki, 2009

Po proučevanju drugih virov sem prišel do naslednjih spoznanj:

  • sam pojem izhaja iz agilnih metod razvoja informacijskih sistemov (prve so se pojavile že v 80-tih letih prejšnjega stoletja) in se predvsem uporablja za IT projekte;
  • metode poudarjajo vzporedno izvajanje tradicionalno zaporednih faz izvedbe projekta (pristop »fontana« namesto »waterfall«) ter stalno usklajevanje udeležencev; glede na navedeno so agilne metode primerljive s sočasnim inženirstvom, ki se je prav tako pojavilo v 80-tih;
  • bistvo metod je sprotno prilagajanje načina izvedbe in podrobno planiranje manjših ciklov izvedbe projekta, glede na trenutno dosežene rezultate, spoznanja, ideje, ipd.;
  • pomembna je usmerjenost v uporabnika, zato je v projektni tim vključen tudi predstavnik uporabnikov, ki redno preverja delne rezultate projekta (s čimer se zagotovi večja ustreznost končnega proizvoda željam in zahtevam uporabnikov).

Pomembno je zavedanje, da je agilni pristop usmerjen predvsem v fazo izvedbe projekta in ne definira celotnega projektnega cikla, ki ostaja enak (snovanje, priprava, izvedba in zaključek). Agilni pristop vpliva predvsem na »natančnost« planiranja v fazi priprave projekta – vsekakor je potrebno izdelati nek grobi plan izvedbe projekta na začetku, podrobneje pa se posamezni cikli planirajo v fazi izvedbe projekta (način izvedbe, ure dela, izvajalci, ipd.).

Wysocki v svoji knjigi navaja tudi »Agilni manifest«, ki sta ga 2001 zapisala Fowler in Highsmith:

  • posamezniki in njihovo sodelovanje sta pomembnejša od procesov in orodij;
  • delo in proizvodi so pomembnejši od obsežne dokumentacije;
  • sodelovanje uporabnika pri izvedbi projekta je pomembnejše od predpogodbenih pogajanj;
  • prilagajanju spremembam je pomembnejše od sledenja plana.

Moram priznati, da se iz literature velikokrat čuti boj med »tehniki« in »managerji« (roki, plani, dokumentacija), na kar sem pomislil tudi pri branju navedb manifesta (mimogrede, o tem veliko govori Dilbert. Ga spremljate?). Osebno vedno zagovarjam neko srednjo, zmerno pot: brez dogovorjenih procesov je delo lahko anarhično, rezultati dela in dogovori morajo biti jedrnato dokumentirani, uporabnik naj sodeluje (a naj si sproti ne izmišljuje novih zahtev), plan mora biti, a naj se kontrolirano spreminja glede na situacijo, ideje, dodatne zahteve, ipd. S tem v zvezi menim, da je zelo pomembno kontrolirano obvladovanje sprememb obsega projekta!

Glede na napisano bi lahko rekel, da smo v praksi agilni pristop začeli uporabljati že v začetku 90-tih (pa tega »nismo vedeli«). Praksa je pač velikokrat pred teorijo, kar pa ni nič nenormalnega! Konec koncev se nova teorija vedno rojeva z raziskavami izvajanja v praksi.