Matrična projektna organizacija je nastala, ko so avtorji poskušali združiti dobre lastnosti (in odpraviti slabosti) funkcijske in projektne strukture. Člani projektnega tima lokacijsko ostanejo v svojih oddelkih, pri čemer lahko opravljajo operativna dela v sklopu matičnega oddelka in hkrati sodelujejo ne enem ali več projektih. Linijski manager poskrbi, da so posamezniki polno zaposleni – če nekdo enemu projektu posveča 30% svojega delovnega časa, ga nadrejeni razporedi še na druge projekte ali mu dodeli druga operativna dela.

Projektni manager tako dobi »na pósodo« ljudi iz različnih oddelkov. Linijski manager je odgovoren, da na projekt razporedi usposobljenega človeka, hkrati pa s svojim znanjem in izkušnjami posredno, preko člana tima, prispeva h kakovostni izvedbi projekta. V primeru, da posameznik projektnih nalog ne izpolnjuje zadovoljivo, oba managerja problem rešujeta skupaj.

Pri matrični organizaciji obstaja več možnih lokacij oz. položajev (fizično, v hierarhiji) managerja projekta – lahko je neposredno podrejen vodstvu (primer na sliki), kar mu daje močno avtoriteto (višje pristojnosti, večja podpora vodstva). Lahko je zaposlen v projektni pisarni, kjer so zaposleni profesionalni managerji projektov, nadrejeni pa je običajno manager portfelja / skrbnik projektov. Zelo pogosto pa so managerji projektov kar strokovnjaki, ki so locirani v svojem matičnem oddelku, poleg svojega strokovnega dela pa tudi koordinirajo projekt. Sledna rešitev ni ravno priporočljiva, več o tem pa naslednjič.

Matrična organizacijska struktura

Prednosti projektno matrične organizacije:

  • optimalna obremenitev članov tima, odpravi se podvajanje dela, strokovnjaki lahko delujejo na več projektih;
  • večja prilagodljivost spremembam v okolju, tehnologiji ali spremenjenim zahtevam kupcev;
  • dobri informacijski tokovi – horizontalno in vertikalno;
  • člani tima ohranjajo stik s stroko, svoje ideje lahko prediskutirajo s kolegi.

Slabosti:

  • problem »dvojnega vodenja« – izvajalec je za izvedbo aktivnosti podrejen managerju projekta, strokovno in disciplinsko pa funkcijski vodji; v primeru konfliktov med nadrejenimi, člani tima trpijo zaradi nedorečenih prioritet svojih nalog in preobremenjenosti;
  • nejasna razmejitev pristojnosti in odgovornosti med projektnim in linijskimi managerji, še posebno v primeru slabo razvite projektne kulture;
  • je kompleksna in težja za upravljanje v multi-projektnem okolju –  v primeru sprememb in reševanja zamud je premeščanje ljudi s projekta na projekt zelo zahtevno.

Pa še to – management projektov v matrični organizaciji je zelo praktičen način izobraževanja, neke vrste trening za bodoče najvišje managerje. Projektni manager mora usklajevati ljudi z različnimi strokovnimi stališči in pogledi, z različnimi vrednotami in načini delovanja. Skozi projekte spozna specifiko posameznih strok in oddelkov, ljudi, način dela in razmišljanja. Po nekaj projektih zelo dobro pozna celotno podjetje…