Blog, debatni večeri, raziskave, knjiga…

Category: Vodenje tima

Priporočljive osebnostne lastnosti projektnega managerja

Čeprav se znanstveno nisem nikoli ukvarjal z osebnostnimi lastnostmi ljudi, bom tokratni prispevek pripravil na izkustveni predpostavki, da so osebnostne lastnosti ljudi prirojene. Dolgoletno sodelovanje v različnih skupinah in timih mi je nekako vcepilo občutek, da obstajajo določene sposobnosti, ki se jih ne da priučiti. Le v primeru, da jih človek »nosi v sebi«, jih lahko nadgrajuje z usposabljanjem in prakso. Verjamem, da bi temu mnenju nasprotovali svetovalci s področja vodenja (ki trdijo, da se da vse naučiti) in psihologi (ki osebnostne lastnosti proučujejo znanstveno), pa vendar s to predpostavko v nadaljevanju predstavljam priporočljive prirojene osebnostne lastnosti managerjev projektov. Vse, ki poznajo drugačna dognanja ali imajo drugačne izkušnje, pa pozivam, da napišejo kakšen komentar.

Menim, da je najbolj pomembna lastnost projektnega managerja smisel za organizacijo. Kdor sebi ne zna organizirati dela, se ne drži rokov in dogovorov (ne obvladuje časa in običajno zamuja), ta bo toliko težje organiziral delo drugih. »Občutku za čas« je potrebno dodati sposobnosti koordinacije dela članov tima in zunanjih izvajalcev, pri čemer je pomembno zaupanje do podrejenih, ki je osnova za ustrezno delegiranje s prenosom odločanja na nižji nivo tima. V skupino organizacijskih lastnosti avtorji vključujejo tudi podjetnost (stalno razmišljanje o alternativni učinkovitejši izvedbi), strateško gledanje (planiranje različnih scenarijev poteka projekta, predvidevanje posledic trenutnih odločitev v prihodnosti), sistematičnost in prilagodljivost različnim situacijam.

Najpomembnejše osebnostne lastnosti projektnega managerja

Manager / vodja projekta - osebnostne lastnosti*

Dober vodja z zanosom, optimizmom, energijo, vztrajnostjo, pogumom in osebno zrelostjo vpliva na podrejene, da mu sledijo. To je pri projektih še toliko pomembneje, ker člani tima prihajajo iz različnih oddelkov in niso neposredno podrejeni managerju projekta. Občutek za vodenje ljudi vključuje obvladovanje medsebojnih odnosov, ustvarjanje dobre delovne klime, zagotavljanje pripadnosti timu, nedenarno motiviranje, inspiracijo in mentorstvo. Pokazati mora zadovoljstvo ob uspehih, pohvaliti ljudi za vložen napor, a vseeno znati kitično oceniti delo tima. Med vodstvene sposobnosti bi lahko šteli tudi pripravljenost na reševanje medosebnih konfliktov. To naj bi mu predstavljalo izziv, ne pa da si zatiska oči pred njimi ali jih celo izkoristi za »obvladovanje« skreganih posameznikov. Pa še nekaj: navkljub temu, da je vodja, mora še vedno ostati timski delavec!

Ena od vitalnih lastnosti je tudi komunikativnost. Pri projektih je velikokrat pomembnejše neformalno sodelovanje, kot pa trdi birokratski odnosi z dopisi, pravilniki in sklicevanjem na pooblastila. Projektni manager mora biti sposoben komunicirati na vseh nivojih v podjetju in tudi izven njega, pri čemer mora različnim situacijam in sogovornikom prilagoditi stil komuniciranja. S komuniciranjem vpliva na obnašanje drugih ljudi – sposoben mora biti pogovora s člani tima, jih poslušati in razumeti, obvladovati mora pogajanja z linijskim managementom, da si zagotovi podporo in ljudi. Kot “ambasador” projekta mora o napredovanju projekta informirati vodstvo podjetja in naročnika. Skratka, vase zaprti ljudje, ki prisegajo na sodobno informatiko in so sposobni komunicirati samo preko elektronske pošte, so slabi vodje, pogajalci, promotorji projekta…

Če bi za prve tri lastnosti še lahko trdili, da so veščine, ki se jih da priučiti (čeprav se s tem težko strinjam), pa za »neposredne« osebnostne lastnosti načeloma ni dileme – morajo biti prirojene. Ker je so projekti povezani s tveganji, nepredvidenimi zapleti, prepleteni z različnimi interesi udeležencev projekta, je zelo pomembna čustvena stabilnost in obvladovanje stresnih situacij. Poleg tega mora biti manager samozavesten, verjeti vase in v svoj tim, a hkrati dovolj samokritičen, da stalno teži k izboljšavam delovanja. Pomembna je tudi odločnost, a ni nujno, da vse odločitve sprejme sam, mora pa poskrbeti, da se čim prej sprejme odločitev.

Osebno bi navedenim lastnostim dodal še eno: ker je vsak projekt deloma ali zelo drugačen od predhodnih, so managerji projektov neke vrste »avanturisti«, ki se vedno podajajo »v neznano«, hkrati pa so projekti blizu tistim, ki v življenju stalno iščejo kaj novega in se hitro naveličajo vsakodnevnih opravil.

Obstajajo pa tudi tipi osebnosti, kateri naj ne bi bili dobri managerji projektov. Izogibati se je potrebno tehnokratov, birokratov in »prodajalcev«. Tehnokrat bi raje neskončno dolgo iskal idealno rešitev, kot tako, ki bi zadovoljivo rešila potrebe naročnika. Ker uživa v strokovnemu delu, mu primanjkuje časa, želje in zmožnosti za koordiniranje drugih in za »administrativno« delo. Birokratu je pomembneje, da se izvajanje drži dogovorjenih postopkov in pravil, kot da je dobro opravljeno. Obožuje formularje in poročila, zaradi pretirane pedantnosti pa je neučinkovit, hkrati pa nadloga za kolege. Najhuje pa je, da svojih poročil ne uporablja za kakršenkoli produktiven namen. »Prodajalec« pa je tip managerja, ki veliko govori, a bolj malo naredi, zato od projekta velikokrat ostaneta le sijajen načrt in zamujena priložnost.

Lastnosti projektnega managerja sem povzel po naslednjih virih: Andersen et al. (2009), Charvat (2002), Heerkens (2002), Heldman & Heldman (2007), Kerzner (2001), Kleim & Ludin (1998), Meredith & Mantel (2009), PMBOK (1996), Škarabot (1994), Turner (1993), Weiss & Wysocky (1992) ter Young (2007).

Vzroki za neuspeh projekta – izvedba projekta

Najprej naj izpostavim vzroke, ki v bistvu izhajajo iz slabe organizacije (priprave) projekta, pa jih v prejšnjem prispevku nisem omeni. Konflikti med udeleženci projekta v fazi izvedbe se velikokrat pojavijo zaradi nejasne vloge udeležencev, kar je posledica pomanjkljive porazdelitve odgovornosti za izvedbo aktivnosti, odločanje, potrjevanje rezultatov… Saj poznate izraze »Za te stvari pa nisem jaz zadolžen« ali »Zakaj pa se niste posvetovali z mano?« Pomembno orodje, ki ga je smiselno uporabiti, da preprečimo te probleme, je matrika pristojnosti in odgovornosti.

V literaturi nadalje najdemo kar veliko vzrokov za slabšo izvedo projektov, ki izhajajo iz neustreznega delovanja managerja (vodje tima) in ostalih udeležencev projekta (članov tima, nadrejene združbe) – pomanjkanje sodelovanja, slabe komunikacije in pretok informacij, nizka motiviranost izvajalcev. Vse to več ali manj izhaja iz organizatorske in voditeljske (ne)sposobnosti vodje tima. K temu lahko dodamo še neučinkovito kontroliranje in prepozno ukrepanje ob odstopanjih. Lahko bi rekli, da je osnovni vzrok izbira neustreznega managerja projekta, kar je lahko tudi del organizacijske kulture v podjetju. Še vedno se vse preveč poudarja strokovno / tehnično znanje, vrhunski strokovnjaki pa so praviloma slabši organizatorji. Poleg tega ustvarjalna in organizacijska dela povzročajo »konflikt interesov« v glavi managerja projekta, na žalost pa običajno na račun kreativnih del trpi koordinacija projekta.

Vzroki za neučinkovito izvedbo projekta, drugič

Management vodenje projektov - vzroku neuspeha 2*

Pri enem izmed avtorjev sem naletel tudi na neodločnost oziroma nezmožnost managerja, da bi sprejemal težje odločitve. S tem se vsekakor strinjam, vseeno pa bi sporočil vsem managerjem, da ni potrebno, da vse odločitve sprejemajo sami. Odločno je potrebno poskrbeti, da se s kar največ informacijami čim prej sprejme prava odločitev – pomembno je vključevanje članov tima in tudi ostalih strokovnjakov v združbi!

Pomemben vzrok za neučinkovito izvedbo so spremembe. Dejstvo je, da se projekt nikoli ne izpelje natančno po planu. Problem pa je, če je teh sprememb veliko (kar je lahko tudi posledica neustrezne opredelitve projekta) in če se uveljavljajo nekontrolirano. Dve stvari sta pomembni – prvič, projekta ne začnemo planirati (kaj šele izvajati), dokler vsem ni jasno, kaj bo ob zaključku projekta nastalo in kako bo »izgledalo« oz. »delovalo«. In drugič – na začetku projekta je tudi potrebno določiti proces obravnave in odobravanja sprememb, ter se med izvedbo projekta tega »protokola« tudi držati. Poleg tega »kaj« ustvariti, je pomemben vidik tudi »kako« – nedorečen in neusklajen plan je prvi vzrok, seveda pa lahko med izvedbo pride do novih idej in rešitev – le-te morajo biti »uradno« obravnavane in načrtno vpeljane.

Omenil sem že projektno organizacijsko kulturo, ki je pomemben dejavnik (ne)učinkovite izvedbe projektov v združbah. Kako celotna združba sprejema projekte in kakšne pristojnosti imajo managerji projektov (ne samo na papirju, tudi v resnici)? Kultura verjetno ni problem v »projektnih« podjetjih, kjer je vsak posel projekt (npr. inženiring, IT podjetja,…), veliko vlogo pa ima pri podjetjih, kjer projektni pristop uporabljajo redkeje, za uvajanje sprememb delovanja. Pokazatelji nizke kulture so npr. nezanimanje vodstva za projekte, nedorečenost prioritet projektov, premajhna podpora s strani skrbnikov projektov. Dogaja se tudi, da izvajalci niso na voljo, ko so potrebni na projektu (čeprav so bili planirani). Vzrok je v tem, da linijski managerji ne čutijo odgovornosti za izvedbo projekta; ne takrat, ko (s figo v žepu) delegirajo (neustrezne)  ljudi na projekt, ne kasneje, ko morajo te ljudi razbremeniti drugih opravil, da lahko izvedejo »projektne« aktivnosti, pri tem pa jih tudi strokovno pomagati. Še tako sposoben manager bo težko učinkovito izpeljal projekt v združbi z nizko kulturo, da frustracij in obupovanja nad projektom ter okoljem sploh ne omenjam…

Page 3 of 3

Powered by WordPress & Theme by Anders Norén