Pozdravljeni,

kmalu bo deset let od mojega zadnjega prispevka v tem blogu in od izida moje knjige, zato sem se odločil, da je čas za nadaljevanje – tako objav na blogu, kot nove knjige.

Kmalu po izidu prve knjige sem bil na neki konferenci izzvan, da zagovarjam “svoj tradicionalni” pristop napram modernemu agilnemu, zato sem po tistem začel resno raziskovati agilne pristope, tako v literaturi, kot v praksi. Ugotovitve prvega proučevanja agilnih pristopov sem predstavil na ZPM forumu 2013 (tu si lahko preberete moja takratna razmišljanja), v istem letu izvedel krajšo raziskavo zametkov agilnosti pri projektih razvoja novih izdelkov (članek).

Od takrat sem se z agilnostjo redno srečeval predvsem v praksi, pri tem pa naletel tako na goreče zagovornike, kot na (prav tako goreče) nasprotnike. Mnogo drugih pa je priporočalo kombinacijo pristopov. In tako so vsi ti sogovorniki krepili mojo radovednost in željo, da ugotovim, kdo ima bolj prav, kje so razlike med vrstami projektov, med strokami, vrstami organizacij, branžami…

Lani sem se dokončno odločil, da je čas za resno raziskavo, rezultat raziskovanja bo nova knjiga, ki bo obravnavala:

  • agilnost na treh ravneh delovanja – posameznikov, projektov in podjetij (ter drugih organizacij),
  • smiselnost kombiniranega pristopa (agilno tradicionalnega), ter
  • pogodbena razmerja in način sodelovanja med naročniki in izvajalci.

Raziskavo sem izvedel v maju 2020, delno je anketo izpolnilo 250 anketirancev, v celoti pa 201. Za začetek le ta informacija, da je četrtina sodelujočih navedla, da projekte izvajajo ciklično, pri čemer jih 86% pripravi plan ciklov na začetku projekta, cikli pa so v povprečju dolgi 4 – 6 tednov.

Kaj več bom napisal v kasnejših prispevkih, kakšnem članku in seveda v knjigi.