V začetnih prispevkih tega bloga sem v dveh prispevkih prikazal pomembnost stalnega spreminjanja združbe za doseganje konkurenčnosti in preživetje. V sklopu strateškega managementa sem poudaril, da se mora združba primerjati z drugimi, da bi ugotovila, na katerih področjih bi se lahko še izboljšala. Seveda pa konkurenti vsepovprek ne razlagajo, kako delujejo, ker na tem tudi gradijo strateško prednost, zato je stroka razvila neke vrste modele, ki prikazujejo idealno stanje in korake za doseganje le-tega. Zrelostni modeli so tako dejansko alternativa primerjavi z drugimi združbami (benchmarking).

In kako delujejo? Običajno model vključuje vprašanja, na katere odgovarja (samo)ocenjevalec. Negativni odgovori nakazujejo področja, kjer bi se morali izboljšati. Modeli posamezne sklope parametrov tudi grafično prikažejo s tako imenovano »pajkovo mrežo«. Cilj združbe je, da se z dejanskim stanjem čim bolj približa robu mreže.

»Projektne« zrelostne modele smo našli tudi pri vodilnih svetovnih avtorjih (Turner, Kerzner, Wysocki). Stopnje po Kerznerju prikazujemo na sliki, Wysocki pa navaja naslednje:

  1. Obstaja nekaj metodoloških pristopov, a večinoma se timi projektov lotevajo vsak po svoje.
  2. Proces izvedbe projektov je dokumentiran in nekateri timi se ga res držijo.
  3. Proces izvedbe projektov je dokumentiran in vsi timi delajo v skladu z njim.
  4. Proces izvajanja projektov je integriran v portfelj poslovnih procesov.
  5. Proces se stalno načrtno izboljšuje.

Pri tem bi pripomnil, da pod »proces izvedbe projektov« lahko smatramo organizacijski predpis oz. poslovnik o managementu projektov, ki sem ga pred časom že predstavil.

Zrelostne ravni managementa projektov v združbi po Kerznerju (2009)

Heerkens (2002) navaja, da zrelost združbe na področju projektnega managementa opredeljujejo ustreznost organizacijskega predpisa (skladnost z stanjem, ljudje v združbi ga poznajo in se ga držijo), sposobnost timov, da realno ocenijo izvedbo projektov na začetku (realnost planov) ter učinkovitost izvedbe (povprečne zamude in podražitve projektov), uspešnost projektov (prihodkovna stran – trženje, prihranki), sposobnost združbe, da se uči na svojih izkušnjah,  prisotnost stalnih izboljšav projektnega pristopa (sistematičen prenos izkušenj in nadgrajevanje metodologije ter poslovnika).

Če bi si hoteli sami razviti model ocenjevanja, ki bi bil hkrati okviren plan razvoja pristopa v združbi, je to najlažje s pripravo matrike, kjer imate navpično posamezne faze projekta (snovanje, priprava, izvedba, zaključek), vodoravno pa področja PM, kot smo jih prikazali v enem od prvih prispevkov o projektnem managementu oz. na sliki. V »presečišča« oz. polja tabele pa opredelite »idealno stanje« (= teorija) ter nekaj vmesnih korakov… (Crawford 2011)

Vseeno pa se je najbrž bolj smiselno držati že razvitih modelov. Avtorji največkrat omenjajo dva: The capability maturity model integration (CMMI), ki ga je za področje IT projektov razvil The Software Engineering Institute (SEI), ter The organizational project management maturity model (OPM3), katerega avtoji so člani PMI. Če iskalna pojma vnesete v Google, boste našli ogromno slik in pojasnil, npr. smmi1, cmmi2, opm3…