O začetkih agilnih pristopov pri razvoju programske opreme sem pisal že leta 2011, kjer sem tudi omenil Agilni manifest (2001), ki ga mnogi smatrajo za začetek agilnega pristopa. No, v resnici so mnogi agilno delovali že prej (najbrž poznate pojme, kot so vitka proizvodnja, vzporedni inženiring, Kanban, ipd.), Gibbs (2006) omenja, da so pionirji agilnega pristopa z iterativnim razvojem programske sledili vzoru Toyotine vitke proizvodnje, njihov namen pa je bil znižanje stroškov nepomembne administracije in krajšanje zamudnih procesov načrtovanja. Vendar pa so avtorji manifesta začeli pristop promovirati in uveljavljati bolj načrtno in predvsem celovito (glej sliko). Seveda jim je pri tem »pomagal« hiter razvoj tehnologije, svetovnega spleta, platfortm, ipd., kar je imelo za posledico neskončno število sprememb (in želj po spremembah), in ker so spremembe ena največjih groženj učinkoviti izvedbi in uspešnosti projektov, je bila želja po drugačnem projektnem pristopu še toliko močnejša.

Seveda so se z »agresivnejšim marketingom« gorečih zagovornikov pojavili tudi prav tako goreči nasprotniki – prvi bi agilno gradili tudi hiše, drugi pa trdijo, da je agilno le potuha (samo, da ni potrebno planirati) in sinonim za nedorečeno in neorganizirano. Najbrž je resnica nekje vmes, odvisno od vrste dejavnikov: tipa in obsežnosti projekta, velikosti tima, števila vključenih strok, več-projektnega okolja, pogodbenih razmerij… Zanimiva pa je tudi trditev zagovornikov, da v prihodnosti ne bo več projektnih managerjev in da se bodo timi organizirali sami. Dokaj »bogokletna« trditev, kajne, sploh če ob tem omenimo še to, da naj bi bil za uspeh projekta odgovoren naročnik projekta (angl. Product Owner) in ne tim ali kdo od odgovornih za izvedbo. Kar veliko tem za raziskavo, kajne.

Pregled literature pa je pokazal, da stroka še ni povsem poenotena glede koristi, ki jih prinaša agilnost na ravni izvajanja projektov. Še več, raziskave kažejo, da se navkljub prepričanosti zagovornikov agilnosti stopnjuje predvsem uporaba hibridnih pristopov (Walenta, 2017). Komus je s sodelavci (2016/17) raziskoval razvitost pristopa v evropskih združbah, pri čemer so ugotovili, da le dvajset odstotkov anketiranih organizacij sledi povsem agilnemu pristopu, oseminšestdeset odstotkov ima razvite hibridne pristope kombinacije agilnih in tradicionalnih konceptov, dvanajst odstotkov pa še vedno uporablja »slapovni« pristop.

“Agilno” je splošni izraz za številne pristope
(Agile Practice Guide, PMI, 2017)

Načeloma ni dvoma o tem, da pristop zagotavlja višjo kakovosti rezultatov in da končni proizvodi bistveno bolje zadostijo željam (in ne le zahtevam) naročnika, vendar pa raziskave še niso nedvoumno potrdile (ali ovrgle) trditev zagovornikov agilnosti – da pristop zagotavlja učinkovitejšo izvedbo projekta, da so projekti krajši in cenejši. Bistveno prednost agilnega pristopa vidimo na prihodkovni strani, ker naj bi bili – če se združbe držijo priporočil stroke – uporabni tudi že delni proizvodi posameznih ciklov projekta.

Naj na koncu dodam še kritiko mlajšim »strokovnjakom«, ki ob predstavitvah agilnih pristopov vehementno zavračajo vse, kar je bilo prej. S svojim načinom bolj škodijo uveljavitvi pristopa, pri tem pa pridno ustvarjajo goreče nasprotnike. Sploh izkušenejši projektni managerji (ki so se tudi pri tradicionalnem projektnem pristopu že mnogokrat srečali z agilnostjo) se sprašujejo, kako lahko nekdo, ki nečesa ni nikoli izkusil v praksi, ocenjuje tisto kot neprimerno. Na podlagi člankov in izkušenj drugih? Pa še nekaj, kot sem omenil na začetku – v prvem desetletju »novejše agilnosti« se je vse nanašalo le na IT projekte in zato sprašujem IT strokovnjake – bi verjeli gradbenikom, ki bi trdili, da morate popolnoma spremeniti način dela, da je vse od prej za v staro šaro? To se namreč dogaja v obratni smeri. In tudi zaradi tega sem se lotil raziskave in obravnave agilnih pristopov v svojem blogu.